Da se vam predstavim … Ker pa na hitro ne znam, bom raje na dolgo in skozi zgodbo … tako, po svoje 🙂
Sem Barbara Lavrič, mama dvema dekletoma, avtorica pravljice za otroke z naslovom Rožice rastejo v dežju in razstave slik Pot k svetlobi
Po duši boem, svobodna umetnica, ki rada slika, piše pozno v noč in kanalizira drobne modrosti.
Energijska terapevtka. Po izobrazbi medicinska sestra in vzgojiteljica predšolskih otrok.
Življenje me od malih nog povezuje z dušnim svetom, kartami in “živimi sanjami”. Z raziskovanjem odnosov, predvsem zaradi “vloge žrtve”, katero mi je nadelo življenje v zgodnji otroški dobi s spolno zlorabo. Temu je sledil cel “meni” odnosov, ki so me naučili samospoštovanja, razumevanja in spuščanja tistega, kar ne potrebujem več; med drugim vloge žrtve.
Ko pogledam nazaj, vzgajala me je modrost babice, ki je bila preprosta oseba, s težkim življenjem na podeželju. S cel kup srečanj s smrtjo, a nikoli ni izgubila upanja, vere v to kar nas živi. Predvsem pa je imela iskrice življenjske radosti v očeh, ne glede na situacijo v kateri se je v tistem trenutku znašla. V življenju ni nikoli brala knjig, pa kar vse je vedela. Se spomnim, kako je včasih kaj zaropotalo v kuhinji, a ko sva šli pogledat je bilo vse na mestu. Pa je rekla: “Neko je umro.” Njej je bilo to tako, kot “dobro jutro”. In ja, naslednje jutro je potem kdo poklical in povedal, kdo je umrl. Duše so jo imele rade in definitivno je imela za svojim hrbtom cel kup angelov, ki so jo vodili in spremljali. Vsi ljudje so jo imeli radi, vsi so ji zaupali. Bila je kot nek podeželski psihoterapevt s štirimi razredi osnovne šole. Znala pa je tudi iskreno in direkt povedat, kar je komu šlo. Vedno je bila na strani pravice.
Povezana je bila z naravo. Ko se je oglasila kakšna žival, mi je vedno povedala kakšen nov pomen živali, kakšno sporočilo prinaša.
… In sanjska knjiga je bila vedno pri roki, vsako jutro ob kavi.
Predvsem pa mi je bilo všeč pri njej to, ker je bila to, kar je bila. Vedno, ne glede na to, kdo jo je gledal ali poslušal. Nikoli ni “glumila”.
Kadar sva k njej prišli skupaj z mojo mamo, smo ob večerih sedele za mizo in je mama brala iz ciganskih kart. To smo imele tako, malo za popestritev večera. Kaj bo, ko bo. Te karte so bile zame pravo zlato, odkar vem zase. Ko sem prišla v najstniška leta, so sošolke hodile k meni domov in sem pred žurom morala vedno najprej vsaki vržt karte, potem pa smo se odpravile naprej. Malo za hec, malo za res, a vedno je bilo veliko resnice v njih, samo časovnica nas je malo begala.
Ljudje imamo čudovite sposobnosti. Običajno se jih niti ne zavedamo. Smo del narave, smo energija in energije ne moremo uničiti, ona samo spremeni obliko, a ostaja. Tukaj.
Že od malega so se mi dogajale stvari, ki si jih včasih nisem znala razložiti. Začutim ljudi v trenutku, ko pridem v stik z njimi. Točno vem za vsakega kakšen je, brez da bi “odprl usta”. Slišim nadaljevanje besed človeka preden jih pove. Z leti sem se naučila, da če prisluhnem svojemu notranjemu glasu, potem grem pravo pot. Če ne, pokasiram novo lekcijo in sem za izkušnjo bogatejša. Zato ne obžalujem ničesar iz preteklosti, saj se učim iz dejanj in ljubim življenje, ki je dar, ki nam je podarjen z vsakim dihom.
Rada se pogovarjam z angeli, največkrat preko kart, števil, znakov iz okolja in pa s svojo pokojno bako.
Z babico Tončiko sva bili zelo povezani. V otroštvu sem večino počitnic preživela pri njej. Igrala sem se v naravi, uživala v družbi živali in kar mi je bilo najljubše… živela je v skromni stari hišici v kateri so me zjutraj zbudili zvoki narave, saj se je čez stene slišalo skoraj vse. Moja baka je bila čudovit, srčen človek. Bila je skromna, a zelo modra. Imela je par razredov osnovne šole, a imela je čudovit dar. Bila je povezana z duhovnim svetom, vedela je kdaj bo kdo odšel na “drugi svet” in kdaj je kdo prišel k njej. Pokojnemu dedku je vedno nalila kozarček vina in ga pustila na mizi. Vedno je govorila, da duše hodijo popit kak požirek. Takrat si sicer tega nisem tako razlagala. A ko se je ona prišla poslovit v moje sanje, sem vedela, o čem mi je velikokrat govorila. 2 meseca predno je umrla sem nekega četrtka sanjala njo. Stala je ob ograji. Bila je čisto majhna, a srečna, nasmejana. V sanjah sem začutila njeno radost, jaz pa sem stekla k njej, jo dvignila v naročje in planila v neutolažljiv jok. Odnesla sem jo preko te ograje in ob sebi zagledala roko svoje mame, ki je iz “štanta” na Mariji Bistrici vzela zlat križec in ga stisnila v pest … Prešinilo me je: “Spakiraj, vzemi otroke, pusti delo in odpelji se k njej. Prišla se je poslovit.” Ta petek sem imela dela čez glavo, a pustila sem vse, spakirala in šla k njej. Preživele smo z njo 3 čudovite dni. Ko smo odhajale je bila nasmejana, radostna, olajšana. Začutila sem njeno srečo, ko sem jo objela v slovo. Prej je vsakič jokala, ko smo odšli od nje. Tokrat ni. Naslednjič sva se videli še enkrat, prišla sem k njej za vikend. Povedala mi je, da zelo pogreša Ivana. To je bil njen partner, s katerim sta preživela najlepše zadnje 3 leta svojega življenja. Umrl je leto dni pred njo. Ljubezen iz mladih dni. Povedala mi je, da njegova duša vsak večer pride k njej in jo objame. Da si želi k njemu. Vedela sem kaj mi želi povedati. Prosila me je, da ji uredim nohte na nogah, če bo morala kaj k zdravniku. To je bilo najino slovo. Vedela sem, da želi k njemu, da želi, da jo spustim. In sem jo, ker je bila to njena želja in njena volja. Čez mesec dni je odšla.
Sedaj se srečava v sanjah, v naravi preko živali, ki mi predajo sporočilo, pokaže mi pravo pot, me usmeri, kadar ne vem kam bi se obrnila, levo ali desno. Ko jo “pokličem” začutim kurjo polt, tako se oglasi, da je tukaj z mano in mi stoji ob strani. Lahko bi naštevala še in še. Sedaj sva naveza od zgoraj navzdol. Vezi med dušami ne izginejo. Naše telo je vozilo, ki nas “prenese” skozi življenjsko izkušnjo. Ko je zaključena, ga odložimo. A naša energija ostaja.